Kot učitelj imam predstavo o tem, koliko in kaj srednješolci berejo.

Kajpak tudi razmišljam o razlogih, da knjiga v njihovem duhovnem obzorju ne zaseda posebej imenitnega mesta, in o tem, kaj lahko v zvezi s tem naredim. Za začetek, bi rekel, se je treba sprijazniti z dejstvom, da vsak človek ni rojen za bralca, tisti, ki so, pa morda ne potrebujejo veliko zunanjih spodbud. Ostane hipotetična vmesna skupina težko določljive velikosti, torej tisti, katerim naj bi bilo veselje do branja mogoče vzbuditi. Zadržkov s tem ni konec – izkušnja bralca, učitelja in očeta me uči, da imajo šola in druge ustanove pri spodbujanju k branju manjšo moč in vpliv kot družina in celo vrstniška družba. Ne mislim, da ne moremo nič, nasprotno, upam pa, da se bodo morebitnemu bralcu spričo teh uvodnih misli moja stališča zdela manj črnogleda. Če drži, da je moč inštitucij pri populariziranju branja sama po sebi omejena, potem to, da nalogi niso kos, v nekem smislu ni tako hudo.

 Mladini prikupiti branje ni kar tako.

Težave, ki jih pri tem prepoznavam, so se v desetletjih bolj malo spremenile, če sklepam po spominih na lastna »prvotna besedila življenja«. Spominjam se, da sem slikanice rad bral že pred šolo; ne vem, zakaj, ampak izmed vseh v spominu štrlijo ven Bikec Ferdinand Munra Leafa, Miškolin Josipa Ribičiča, pa Puhek Mire Mihelič (ki je že bolj ilustrirana knjiga). Od osnovnošolskih čtiv, se mi zdi, sem prebral Ptičke brez gnezda, pa komaj kakšno še, ker mi ni bilo treba – nekako sem vedel, kaj učiteljica želi, in vse spise o knjigah sem kljub temu pisal pet. Za bralno značko nisem bral, posebej ne po nekem dogodku: ko sem se spet enkrat uprl, mi je učiteljica (mogoče malo preveč zavzeta, a brez dvoma ena najboljših, kar sem jih kdaj imel) narekovala obvestilo, ki sem ga moral pokazati staršem, da bodo oni presodili, ali mi res ni treba tekmovati. Oče je pregledal seznam knjig ter učiteljici napisal, da se mu ne zdijo zanimive za šolarja moje starosti in da se mu siljenje mladine k branju določenih del ne zdi spodbudno … Tiste knjige z osnovnošolskih seznamov res niso bile po mojem okusu; rad sem imel druge: Ingoličevo Tajno društvo PGC, Uhača in njegovo druščina Branke Jurce, Indijance in gusarje Toneta Seliškarja, malo pozneje pa kar počez Julesa Verna in Victorja Hugoja, očarala sta me Steinbeckovi Ulica ribjih konzerv in Polentarska polica … Rad sem imel pobalinstva, pustolovščine, dobro zgodbo, pa štose. Potem je prišla gimnazija, ko obveznih čtiv v glavnem nisem niti poskušal brati. Ne spominjam se, da bi jih redno dobivali, kaj šele da bi učiteljice preverjale, če smo jih prebrali. Se pa spomnim, da naj bi v prvem letniku prebrali Dantejevo Božansko komedijo – no, izbor spevov v Kondorju, ampak problem je načeloma isti, kot če bi nam predpisali celo.

Za koga bo vedno problem, ko bo treba prebrati čisto določeno knjigo.

Iz teh spominov lahko posnamem dvoje. Prvič, za koga bo vedno problem, ko bo treba prebrati čisto določeno knjigo; kar je nekomu všeč, se drugemu upira. Šola, ki bi želela spodbujati branje, bi za obvezno čtivo morala nuditi izbiro, in sicer bogato izbiro dobrih knjig, tudi neleposlovnih. Napotek je enako enostaven kot neuporaben, saj temelji na domnevi, da učitelj pozna veliko »dobrih knjig«. Razume se, da šolniki ne utegnejo kaj dosti brati, razen med počitnicami, kdor ni velik bralec, pa bo bolj težko ljudi navduševal za knjige. (Razume se kajpak tudi to, da je »velik bralec« nujni, ne pa zadostni pogoj za uspeh podjetja.) O tem nerad razpredam, ker ne vidim nobene pametne rešitve.

Kaj naj gimnazijski prvošolec (ali, navsezadnje, četrtošolec) počne z Božansko komedijo?

Druga težava – bolje: druga skupina težav – je prvi podobna. Kaj naj gimnazijski prvošolec (ali, navsezadnje, četrtošolec) počne z Božansko komedijo? Kdor jo je kdaj imel v rokah, je itak nikoli ne bi dal brati srednješolcem, a tudi manj naporna klasika, ki sestavlja večino šolskega obveznega domačega branja, je problematična. Vse več razlogov je, da je šolarji ne morejo zares brati, in če bi jo kljub temu brali, od nje ne bi kaj dosti imeli. Po mojih opažanjih se učitelji zavedajo, da čtiv nihče ne bere, in na to bolj ali manj tiho pristajajo. Učenci spise o knjigah preplonkajo iz raznih virov ter pri tem skušajo prvotno besedilo ravno prav spremeniti; vstavijo še primerno število jezikovnih napak, pa je. Tak sistem ni povsem nekoristen, saj si pri prepisovanju marsikdo marsikaj zapomni, obstajajo pa še druge možnosti, da se učenci nekoliko seznanijo z velikimi deli, ne da bi jih vzeli v roke. S tem pravzaprav ni nič narobe in verjetno tako mora biti, seveda pa predpisano čtivo kot bralna spodbuda ne zaleže kaj dosti.

Najbolj »naravno« branje je zmeraj branje so-dobnih knjig.

Če bi smisel domačega branja videli v vzbujanju veselja do knjig, bi ga morali »posodobiti«; na široko bi morali odpreti šolska vrata delom zadnjih desetletij, tudi najnovejšim. Najbolj »naravno« branje je zmeraj branje so-dobnih knjig, ker bralec živi v njihovem času in z njim. Če pustimo ob strani Sveto pismo in nekaj drugih izjem, je že tako, da vsako besedilo daleč najbolj naravnost nagovarja bralca svoje dobe. Ob novejšem leposlovju so pedagoški posegi manj potrebni; mogoče se ga zato šola otepa, sam pa v tej okoliščini vidim prednost – ne prvi na zadnji nisem, ki je vehementnost šolske razlage kdaj občutil kot navadno zoprnijo. Seveda ne moremo čez noč postaviti stvari na glavo ter namesto knjig, ki jih učenci ne berejo, ustvariti bogat kanon sodobnih del in ga predpisati. To ne, lahko pa začnemo v tej smeri razmišljati, vsaj načelno.

Moja stvar je, katero pot do literature bom skušal srednješolcu pokazati.

Margaret Atwood je nekoč izjavila, da se je največ naučila, kadar je kaj prebrala z užitkom. Ko opazujem naše šolske (pa tudi širše) prilike, imam včasih občutek, da glede književnosti vlada precej resen – čisto utemeljen, seveda – strah pred užitkom. Literatura se ne deli na tehtno in plehko, na zanimivo in dolgočasno ali kaj podobnega, pač pa večinoma na lahko in težko – kot da je branje mukotrpno dvigovanje uteži. (Po mojih izkušnjah so ostre delitve te vrste ljube ljudem, ki ne berejo kaj dosti. Takšni so, kolikor morem presoditi, v izobraževanju precej vplivni.) Sam sem uživač. Morda bi moral reči perverzen uživač, saj so moji najljubši pisatelji pravi trop apokaliptičnih glasnikov nesreče, v najboljšem primeru trpki in kritični opazovalci sveta (Isaac B. Singer, Danilo Kiš, Lojze Kovačič, Imre Kertes, Philip Roth, Michel Houellebecq, Agota Kristoff, Annie Ernaux, Ian McEwan, John M. Coetzee, Dubravka Ugrešić, Aleksandar Hemon …). Ampak ostajam uživač. Ko mlademu človeku skušam pomagati, da postane bralec, bi mu privoščil isto, sicer pa to ni več moja stvar. Moja stvar je, katero pot do literature mu bom skušal pokazati, in izbral sem pot ugodja. To ni nič posebnega: nujnost užitka je prepoznal že vsaj Horacij, iz onih, ki jim je bilo bralsko veselje tuje, pa se je prav grdo delal norca naš Prešeren (spomnimo se: … nam utile je zrno, dulce pleva). Ne vem, zakaj je šolsko branje še zmeraj bolj kot s Horacijevim ali Prešernovim prežeto s spokorniškim duhom sv. Avguština, ki tu pravzaprav ni pristojen.

Samega branja v šoli nikoli ne postavljam pod vprašaj.

Na koncu bi se rad predstavil še kot zahteven učitelj in zoprnež. Ob vseh užitkih, ki jih zagovarjam, samega branja v šoli nikoli ne postavljam pod vprašaj. Ko je knjiga izbrana, jo je treba tudi pozorno prebrati. Ne iščem načinov, kako bi knjige učencem »še bolj približal«, mislim, da mora branje biti samo sebi zadostna spodbuda. Ne navdušujem se nad tem, da iz klasikov delajo stripe ali, če posplošim, iz književnosti nekaj, kar književnost ni. Tudi z bučnimi javnimi oblikami promocije branja nimam nobenega veselja. V vsej tej zunanji zagretosti vidim precej hipokrizije, ki je, če nič drugega, tuja duhu literature. Naš čas branje zatira in pri tem vsi po malem sodelujemo, če ne drugače tako, da o problemu ne premišljujemo. Žalosten, a tudi poučen in celo zabaven simptom tega stanja so bralske navade elit … Pred leti se je v Franciji izkazalo, da kulturna ministrica nič ne bere. Francoz je dobil Nobelovo nagrado, ona pa ni mogla povedati, katera njegova knjiga ji je najljubša, ker ga ni brala in ker tudi sicer ni brala, vsaj ne odkar je postala ministrica. (V njeno obrambo moram povedati, da v konkretnem primeru ni dosti zamudila. To, kako zadnje čase podeljujejo Nobelovo nagrado za književnost, samo po sebi ponazarja razmere, o katerih govorim.) Ministrica se je branila, da ne more brati, ker dela. Čisto možno, da je bilo v tem nekaj resnice in da si je pri marsikom pridobila simpatije. Čudno je pa tudi. Na »škandal« sem se spomnil par let pozneje, ko je o svojih bralnih navadah spregovorila neka slovenska ministrica za šolstvo. Ni treba, da konkretno navajam, kaj ji je bilo všeč, takoj pa me je prešinilo, da bi bilo zanjo veliko bolje, če bi rekla, da nič ne bere. Ko sem malo premislil, sem spoznal, da se verjetno motim. To je tisto, o čemer govorim, kadar govorim o čudnih časih, v katerih živimo, in o tem, da se glede teh časov nima smisla sprenevedati.

Andragoški center Republike Slovenije
Šmartinska 134a
1000 Ljubljana
Tel: 01 5842 560
E-mail: info@acs.si
Andragoški center Slovenije

Vzpostavitev spletne strani sta omogočili:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Ministrstvo za kulturo

Ministrstvo za kulturo

Spremljajte nas v družbenih omrežjih:

Andragoški center Republike Slovenije
Šmartinska 134a
1000 Ljubljana
Tel: 01 5842 560
E-mail: info@acs.si

Vzpostavitev spletne strani sta omogočili:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Spremljajte nas v družbenih omrežjih:

Andragoški center Slovenije

Ministrstvo za kulturo

Ministrstvo za kulturo
© 2019 Andragoški center Slovenije. Vse pravice pridržane. Politika zasebnosti | Pravna obvestila